Določanje mej, njihova zgodovina, njihovo morebitno premagovanje in njihova prepustnost ter pripravljenost sosednjih držav do sodelovanja so danes aktualne teme.
Konkretna povezava, ki jo je prekinila politično določena meja, je obstajala tudi med avstrijsko južno Štajersko in Slovenijo: Špilje/Spielfeld-Straß in nekdanji Luttenberg, danes Ljutomer, je nekoč povezovala železniška proga. Leta 1885 so odprli prvi del proge do Radgone/Radkersburga, leta 1890 pa je začela obratovati proga do Ljutomera.
S koncem prve svetovne vojne je južni del Štajerske pripadel Jugoslaviji, železniška proga pa se je med državi razdelila na 32,5 kilometru. Po koncu druge svetovne vojne so 17. aprila 1945 progo med Radgono in Gornjo Radgono zaprli ter jo kasneje tudi odstranili. Na delu proge, ki danes leži v Sloveniji, še poteka tovorni promet.
Ob razumevanju Štajerske kot graditeljice mostov med Vzhodom in Zahodom ter Severom in Jugom, je projekt Mitterling umeščen v istoimenski kraj, na sredo odstranjenega dela proge, in z umetniškega vidika obravnava ta Missing Link (manjkajoči člen) ter kulturno združuje avstrijsko Štajersko in Slovenijo. Projektna ideja je nastala v sodelovanju z združenjem Neue Radkersburger Bahn (Nova radgonska železnica), umetniškim projektom Zollamt (Carina) in občinama Bad Radkersburg ter Gornja Radgona, razvili in uresničili pa smo jo s pomočjo avstrijskega Inštituta za umetnost v javnem prostoru.
Josef Klammer, Albert Pall in Joachim Baur so razvili instalacijo, ki si prizadeva ublažiti prekinitev roge: stroj, ki z radijsko igro posnema namišljeni kolodvor.
Sredi dveh različnih mednarodnih znakov za prepoved vožnje, ki stojita na avstrijski in slovenski strani, so na drog montirani peronski zvočniki in peronske luči, ki so usmerjene proti severu, jugu, vzhodu in zahodu. Okoli peronskega droga vodi krožna pot, ki predstavlja mednarodno veljavni znak za center (krog in točka v sredini), najdišče in druge pomembne oznake.
Iz zvočnika je slišati pet glasov, njihova besedila pa z naključnim kombiniranjem ustvarjajo vedno nove kombinacije. Dva ženska in dva moška glasova govorita v nemščini in slovenščini, sintetični glas pa govori v angleščini in spominja na informacijska zvočna sporočila na železniških postajah.
Besedila Alberta Palla so sestavljena po sistemu »call and response« in se kot pri igri s kartami naključno mešajo ter tvorijo neskončno zvočno igro, v kateri poteka dialog med moškimi in ženskimo glasovi ter sintetičnim glasom.
Vsebina besedila obravnava možnost obstoja železniške postaje. Izgovorjeni stavki vsebujejo in spodbujajo razmišljanja o železniški postaji in njeni okolici, premikanju, poti, srečevanjih, ločitvah in izmenjavi ter se dotaknejo tako glave kot telesa.
Josef Klammer je zvok razvil v sodelovanju z dijaki gimnazije BORG iz Bad Radkersburga. 4 x 128 zvočnih fragmentov, ki so primerni za železniško postajo, se predvaja po naključnem vrstnem redu. Glasba oz. zvok tako nastaja neposredno na samem kraju.
Železniška postaja kot fiksni kraj na klasični način predstavlja tranzit, a je istočasno tudi kraj, ki ne obstaja, torej utopija. Tukaj potekajo slučajna srečanja in ločevanja, postaja pa predstavlja odhajanje, prihajanje, negotovost in upanje.
Projekt Mitterling, ki je realizacija takšnega kraja, nam ne omogoča le, da se spomnimo realne zgodovinske povezave in zaslutimo morebitno povezavo v prihodnosti. Ker si ga je Joachim Baur zamislil kot idejo in okolje, ki deluje kot gradbišče, in je zato bežen ter hkrati tudi konkreten prostor, nas projekt vabi, da se prepustimo vizualnim in akustičnim impulzom in kompilacijam, ki so bile ustvarjene na poetični način. Poleg tega, da nas spominjanja ali asociiranja na odhajanje, sanjarjenje ali nevarnost, lahko z njegovo pomočjo v sedanjosti izkusimo možnosti širjenja naše zavesti in mišljenja.
Elisabeth Fiedler